Soočanje s krizo zdravja

kemoterapija

Najresnejša kriza zdravja, s katero se mora soočiti večina ljudi v razvitih družbah, je rak. Kadar smo soočeni z malignim tumorjem, imajo zdravniki tri glavna orožja v orožarni zahodne medicine – operacija, obsevanje in kemoterapija. Čeprav so tehnike postale bolj rafinirane, se v zadnjih petdesetih letih ni veliko spremenilo. Večini ljudi je diagnoza rak smrtna obsodba. kljub znatnemu in razveseljujočemu napredku pri otroški levkemiji, raku prostate in ne-Hodgkinovem limfomu. Le 10 odstotkov odraslih z običajnimi vrstami raka preživi več kot pet let.

Vedno znova osuplja to, da zdravniki in kirurgi zagovarjajo nasilne napade na telo z operacijo, kemoterapijo in obsevanjem, ne da bi prej stimulirali imunski sistem kar bi bilo nasprotno simultanemu uničevanju zdravih in rakastih celic.   

Čeprav se bolniki in tisti, ki jih negujejo v skupnosti HIV in AIDS zavedajo, kako pomembno je krepiti imunski sistem, da se s tem varujejo priložnostnih okužb, ni videti, da bi ta informacija bila enako pomembna v skupnosti rakavih bolnikov, kjer je krepitev belih krvničk prav ključna pri zaviranju rastočih tumorjev in predstavlja protiutež učinkom agresivnih ortodoksnih metod zdravljenja. 

Pomen imunoterapije je zrasel z naraščanjem našega znanja  o tem, kakšna je interakcija med celicami. Imunoterapija je način zdravljenja, pri katerem uporabimo imunski sistem, da napade tumorje, viruse in druge patogene pojave. Celična medicina, ki temelji na imunosti, sprovocira odziv z mediacijo celic. Ker zdravila za imunoterapijo stimulirajo telo, da se odzove biološko, se ta zdravila včasih imenujejo BRMs (biological response modifiers = modifikatorji biološkega odziva).

Imunoterapija se obravnava kot četrta modaliteta zdravljenja raka – dodatno k operacijam, kemoterapiji in obsevanju. V zadnjih štirih destletjih je precejšnje vznemirjenje povzročila sposobnost kloniranja citokinov. Citokini so signalne molekule, ki jih uporabljajo imunske celice, da zbudijo, zberejo in preusmerijo imunski odziv. 

S pomočjo bioinženiringa  umetno vzgojene verzije teh citokinov – interferoni, interlevkini in tumorski nekrozni faktor (TNF) – so dajali upanje, da bi lahko bilo razvito cepivo za raka. Vendar so dragi poskusi z malo rezultatov in z zastrašujočimi stranskimi učinki vodili k treznemu ponovnemu ovrednotenju v zgodnjih 90 letih. Zagovorniki so kljub temu prepričani, da bo ta smer razvoja končno rodila sadove kot je zdravljenje za virusne bolezni, melanom, Hodgkinovo bolezen in levkemijo.